Kaj je to?
Kratkovidnost ali miopija je refrakcijska napaka, pri kateri otrok dobro vidi bližnje predmete, oddaljeni pa so videti zamegljeni. Najpogosteje nastane zato, ker je oko predolgo ali pa očesni mediji preveč lomijo svetlobne žarke, zaradi česar se slika ne izostri na mrežnici, ampak pred njo.
Kratkovidnost se pogosto začne v šolskem obdobju in lahko z rastjo otroka napreduje. Prej kot se pojavi, večja je verjetnost, da bo do odraslosti bolj izražena.
Večja kratkovidnost je pozneje v življenju povezana z večjim tveganjem za nekatere očesne bolezni, kot so degeneracija rumene pege, odstop mrežnice, glavkom in siva mrena.
Zato sta zgodnje prepoznavanje kratkovidnosti in pravočasno ukrepanje pomembna, saj lahko z ustreznimi ukrepi in zdravljenjem upočasnimo njeno napredovanje.
Vzroki
Na razvoj kratkovidnosti vplivajo dedni in okoljski dejavniki. Tveganje je večje pri otrocih, kjer sta eden ali oba starša kratkovidna.
Pomemben vpliv ima tudi način življenja. Manj časa na prostem ter dolgotrajno in intenzivno delo na blizu sta povezana z večjim tveganjem za razvoj kratkovidnosti.
K temu lahko prispeva tudi vse pogostejša in dolgotrajna uporaba telefonov, tablic in drugih digitalnih naprav, zlasti kadar jih otroci uporabljajo na kratki razdalji in brez rednih premorov.
Spremembe življenjskega sloga otrok, z več bližinskega dela in manj časa na prostem, so med pomembnimi dejavniki, ki jih povezujemo z naraščanjem pogostosti kratkovidnosti med otroki in mladostniki po svetu.
Simptomi
Najpogostejši simptom je zamegljen vid na daljavo, medtem ko je vid na bližino praviloma dober. Otrok lahko težje vidi na šolsko tablo, se približuje televiziji ali pripira oči, da bi oddaljene predmete videl jasneje.
Mlajši otroci težav pogosto ne opazijo ali jih ne znajo opisati, zato se kratkovidnost lahko odkrije šele pri pregledu vida pri pediatru ali oftalmologu.
Znaki
Pri pregledu ugotovimo zmanjšano vidno ostrino na daljavo, ki se izboljša z ustrezno minus korekcijo. Za natančno določitev dioptrije pri otrocih opravimo cikloplegično refrakcijo, pri kateri s kapljicami začasno sprostimo sposobnost očesa za prilagajanje na bližino.
Pri spremljanju napredovanja kratkovidnosti je pomembna tudi meritev aksialne dolžine očesa, saj se kratkovidno oko z napredovanjem praviloma podaljšuje. Opravimo tudi pregled očesnega ozadja, pri katerem ocenimo mrežnico in morebitne spremembe, povezane s kratkovidnostjo.
Kdaj k zdravniku?
Pregled vida je priporočljiv, če otrok slabše vidi na daljavo, pripira oči, se približuje predmetom ali težje vidi na šolsko tablo. Pregled je smiseln tudi pri otrocih brez težav, ki imajo večje tveganje za razvoj kratkovidnosti, zlasti če je kratkoviden eden ali oba starša.
Pri že ugotovljeni kratkovidnosti so potrebne redne oftalmološke kontrole, na katerih spremljamo spremembo dioptrije in rast očesa ter glede na napredovanje pravočasno prilagodimo zdravljenje.
Zdravljenje
Kratkovidnost korigiramo z ustreznimi očali ali kontaktnimi lečami. Pri otrocih sta pomembna polna optična korekcija in redno nošenje predpisanih očal. Pri napredujoči kratkovidnosti uporabljamo tudi metode, katerih namen je upočasniti naraščanje dioptrije in podaljševanje zrkla.
Za upočasnjevanje napredovanja kratkovidnosti uporabljamo posebne očalne leče s periferno razostritvijo, posebne kontaktne leče in nizkoodmerni atropin v obliki očesnih kapljic. Če kratkovidnost kljub zdravljenju napreduje, lahko posamezne metode tudi kombiniramo.
Otroci s kratkovidnostjo potrebujejo redne kontrolne preglede, na katerih spremljamo spremembo dioptrije in aksialno dolžino očesa ter glede na potek prilagajamo zdravljenje.
Pomemben del obvladovanja kratkovidnosti so tudi ukrepi, povezani z življenjskim slogom. Priporočamo:
• vsaj 2 uri dnevno na prostem na naravni svetlobi in spodbujanje telesne aktivnosti na prostem;
• pri delu na blizu redne premore – po pravilu 20-20-2 otrok vsakih 20 minut za vsaj 20 sekund pogleda v daljavo in vsak dan preživi vsaj 2 uri na prostem;
• pri branju razdaljo vsaj 40 cm od oči ter dobro osvetlitev, po možnosti z naravno svetlobo;
• omejitev uporabe zaslonov v prostem času; kadar je mogoče, naj otrok uporablja večji in bolj oddaljen zaslon, kot sta televizija ali računalnik, namesto manjšega zaslona na bližino, kot sta telefon ali tablica;
• skrb za ustrezno higieno spanja in zadostno količino spanja glede na otrokovo starost.