V spomin Bogomirju Oblaku
Še pred nekaj dnevi je iz bližnje optike poklical po telefonu in sporočil, da bo poslal pacienta s sivo mreno, da potrebuje operacijo čimprej, ker je močno oslabel vid in zares ne more voziti, da se mudi.... Dan zatem ga je ena izmed naših medicinskih sester srečala v trgovini, za 81.letnika naj bi izgledal neverjetno dobro, ves živahen in vesel, ker jo je spet videl, vse nas je dal pozdraviti. Zato nismo mogli verjeti, ko nam je soproga sporočila, da ga ni več, da je mirno zaspal in prav ta dan zjutraj bi moral na delo v optiko v Ajdovščino. Skratka delal je do poslednjega diha...neumoren, neustavljiv, z veliko ljubeznijo do oftalmologije...
Med študijem na Medicinski fakulteti v Ljubljani je spoznal svojo bodočo soprogo Mileno, s katero sta se preselila na Obalo, kjer sta si ustvarila družino. Karierno pot je začel pri prvem južnoprimorskem oftalmologu dr. Zajcu, v bolnišnici v Piranu, nato pa delo nadaljeval v Izoli, kjer so se združili vsi oddelki splošne bolnišnice.
Spoznala sva se pred 28. leti na razgovoru za specializacijo, takrat je bil že predstojnik očesnega oddelka. Bil je zelo zaposlen in kljub pozni popoldanski uri sem kar nekaj časa čakala na razgovor z njim med številnimi pacienti. Skopo, brez odvečnih besed je orisal pomanjkanje zdravnikov in sester, okrnjeno opremo in nezadostnost prostorov. Razgovoril se je pri prihodnjih načrtih in morda bi še kaj navrgel, pa naju je ves čas preganjala utrujena medicinska sestra, ki je opominjala, da čakajo še številni pacienti in najbrž si je le želela, da bi zaključila predolg delavnik.
In tako je bilo vsa leta, neumorno je ves čas delal, dopoldan v bolnišnici, popoldan v optiki, dopusta in prostega časa skorajda ni poznal, tudi med prostimi dnevi je velikokrat hodil na delo v bolnišnico.
Svoje paciente je dobro poznal, prav tako skoraj vse znane primorske rodbine. Velikokrat je bilo dovolj, da si omenil pacientovo ime, pa se je spomnil glavkoma, za katerim je bolehala njegova babica.
V zdravniški sobi smo imeli neznansko debele oftalmološke knjige (T. D. Duane) v številnih izdajah, ki jih je prav vse dodobra preštudiral. Neštetokrat sem ga povprašala po kakšni očesni bolezni. Za trenutek je izginil, a kmalu zatem se je ves zadovoljen pojavil s podčrtanim poglavjem iz ogromne knjige.
Bil je priznan med pacienti kot velik strokovnjak. Ker je bil bolj molčeč in je govoril potiho, so imele medicinske sestre, ki so delale z njim velikokrat vlogo pripovedovalke ali celo razlagalke.
Telefon je umolknil, njega ni več, a še zmeraj čutim njegovo prisotnost, tukaj med pacienti, ko me opominja, da je za slehernega potrebno čim bolje poskrbeti.
Stanka Godina Kariž
